ANEJ

Tako mi pravi ona, ki ima oči zelene kot je tisto morje. Tako mi pravi, ko se mi posmehuje in pri tem vleče ustnice v najlepši nasmeh, kar jih poznam; ker tudi sem, skočil namreč, iz čolna v laguno Indijskega oceana na krmarjev ukaz ali pa zgolj uslužni nasvet. Skočil sem k njim, ki so ravno tam rezali gladino, zajel sapo in se  za  njimi tudi potopil. Plaval sem z delfini, vendar na to nisem ponosen, ker oni niso plavali z mano, oni so plavali stran od mene – in dvajsetih drugih nespametnih, ki so prav tako popadali iz čolnov.

Ko sem videl plakat, ki je vabil na plavanje z delfini, sem vedel, da to priložnost ne smem zamuditi. Občudujem jih, želel bi se jih dotakniti, se z njimi igrati. Pa sem šel oz. sva šla oba, tudi ona. Skupaj z dvema Francozinjama (ena je na majici imela napis ki je nagovarjal nekaj v zvezi z rešitvijo kitov) so naju namestili v malo večji čoln, ki je zarezal v valove proti koralnemu grebenu. H kateremu pa ni priplul (čez tiste valove itak ne bi zmogel), ampak, kot sem slutil že od samega začetka, k tisti smešni skupinici čolnov, ki sem jo opazoval že kakšen dan poprej. In zdaj? sem v mislih obračal vprašanje. Bodo delfini priplavali k nam, malce poskočili iz vode, tleskali z gobčkom (kako se temu sploh reče?) kot Flipper? Ne, ne bodo. Mi bomo oprezali za njimi in ko jih bomo opazili, bodo krmarji pognali svoje čolne proti njim, in mi bomo poskakali v morje, potopili se bomo, ker bodo pred tem to storili tudi oni (ki so pametnejši), potem bomo pa plavali za njimi v tisto smer, kamor se nam bo zdelo, da bi lahko odplavali tudi oni. Ko bomo ugotovili, da delfinov že davno ni več, bomo splezali na čolne in ponovili vajo še osem krat.

Tako sem jaz, ki sem kao ljubitelj živali, nadlegoval delfine, ki so po jutranjem hranjenju, prišli v bližino obale počivat.

Teden dni pred koncertom Red Hot Chili Peppersov v Udinah mi moj zelo dober pajdaš Maki http://makijavac.blogspot.com/ predlaga, da greva na koncert, on da bo nabavil karte (jaz sem se koncertu že pred časom odpovedal, ker sem iz zanesljivih virov izvedel, da je koncert razprodan), no, če zrihtaš karte  pa pač greva, kaj bi drugega. Kart seveda ni nabavil. Na dan koncert uletim jaz v njegovo multiplo (le-ta se je malo zibala, zdelo se je, kot da ima(va) problem z amortizeri, ampak se zaradi tega nisem utegnil sekirati), spotoma pobereva še dve njegovi znanki in enega neznanca in pičimo v Udine. Na poti smo se trikrat ustavili in si nasploh dajali čas. O tem, da smo morda malo pozni, sem razmišljal samo jaz – potiho seveda.

V Udinah smo za pot na stadion spraševali kar med vožnjo, tisti mimoidoči, ki so bili dovolj hitri in spretni, so nam mahali v smeri po kateri se moramo voziti. Na stadion pridemo seveda brez težav – s prve.

Ko smo zagledali ogromno parkiranih avtomobilov in množico ljudi, ki gre v isto smer, smo vedeli, da smo v bližini stadiona, množica pločevine in ljudi Makija ni prestrašila, zapeljali smo se na zapolnjeno parkirišče – in seveda našli edino prosto parkirno mesto (pred vhodom).

Nobene sile ni bilo (bojda se koncert še ni začel, mogoče sploh še predskupina ne ogreva množice); meni se ni zdelo tako. Počasi, res počasi, poiščemo sumljivega preprodajalca in dobimo pet kart za sto evrov, torej dvajset za eno  (v redni prodaji je karta stala štirideset in drobiž). Prepričani, da smo poceni kupili dobro ponarejene karte, brez težav vstopimo na stadion.

Predskupina (kaj pa jaz vem katera) mi je povzročila glavobol, še sreča da smo bili pozni, da mi jih ni bilo potrebno dolgo poslušati.

RHCP odšpilajo.

Počasi, ampak res počasi se zbašemo v multiplo, še počasneje s parkirišča. Stojimo, stojimo, stojimo. Makiju nekdo potrka na okno, tip po italijansko oddrdra poved ali dve, Maki njemu latmerško nazaj: Stari, jaz te popolnoma nič ne razumem. Tip njemu: pa čuj, dali možda znaš, gdje se ovde ide za oni hotel?  Ma kaj se sploh čudim.

Stojimo, še vedno stojimo, Maki obrne multiplo in piči po enosmerni (v tisti prepovedani smeri) mimo policistov po prazni cesti do avtoceste. Pred cestninskimi postajami gužva, ampak za Makija kajn problem, šofira (mi pa se še vedno zibamo, saj veste, kao amortizeri so v kurcu) on multiplo iz kolone v kolono, da ne čakamo po nepotrebnem. V Ljubljano pridemo brez posebnosti.

No, zakaj to pišem, zato, ker želim povedati, da bi jaz že od samega začetka ravnal popolnoma drugače – ziheraško recimo; pravzaprav na koncert sploh ne bi šel, saj so karte bile razprodane. Od koncerta RHCP sem odnesel nauk, da ne smem poslušati, kar mi (upam, da zdrava) pamet pravi, ampak moram ravnati ravno nasprotno in življenje bo bolj znosno.

Gonim jaz kolo po Prekmurju, nekje globoko na Goričkem, cesta je prazna, levo travnik robi šumo, desno je pobočje manjšega brega. Podoba idilične pokrajine – raj (manjka samo tistih 72 ali koliko pač devic). Gonim jaz v tempu rekreativca, ko dvesto, tristo metrov pred seboj vidim kravo, ki jogira po ta isti cesti (le da je tisto, kar je pri meni na levi, pri njej na desni) proti meni, za njo pa pastirica, ki živčno vihti šibo, pa tudi dere se nekaj, predvidevam, da neposlušni kravi. Ne morete si misliti mojo zadrego: se naj peljem naprej, nekako mimo krave,  in se delam, kot da se peljem mimo enoprostorca, ali pa se naj zaustavim oz. še bolje, se obrnem za stoosemdeset in jo ucvrem. Če se odločim za slednje, dogodek zagotovo preživim nepoškodovan, ampak v nezavedno se bo shranila misel, da me preganja krava (moja samopodoba bo na podnu in kako naj tak še kdaj stopim pred kakšno hudo bejbo in jo povabim k nespodobnosti?), če pa se odločim za prvo, obstaja možnosti, da pri srečanju z gmoto galopirajočega mesa popušim. Vidim naslov v Slovenskih novicah: Trk domače krave s kolesarjem, slednji v kritičnem. Mater, če bi se mi poznale posledice, potem tudi tak ne bi mogel pred hudo bejbo, le kako ji naj razložim, da sem se zaletel s kravo, in pri tem ohranim ves ponos. A razumete mojo dilemo? Na srečo je vse skupaj razrešila pastirica, ki ji je uspelo prepričati kravo, da je zavila s ceste na neko dvorišče; jaz sem izkoristil priliko in pičil (s štirideset in več) mimo.

Pred dvema tednoma sem s pajdaši (kot v Prekmurju pravimo prijateljem) v okviru humanitarne akcije Iskrice pomoči v treh dneh prekolesaril 700 km. Prvi dan smo kolesarili od Murske Sobote do Kranjske Gore, drugi dan iz Kranjske Gore prek Vršiča, mimo Nove Gorice in Ajdovščine, čez Col do Ljubljane, tretji dan pa iz prestolnice domov v Mursko Soboto. Zame je to bil kar hud napor, vendar mi nikakor ni žal, da sem se kolesarjenja udeležil. Tri dni nisem razmišljal o nobenem drugem problemu, kot o tem, da preživim etapo. Hkrati pa sem lahko občudoval naravo, ki jo tako pogosto spregledam, kajti, ko se vozim vzdolž Slovenije, to počnem na najlažji način – z avtom po avtocesti.  Pa tudi pajdaši so me z nenehnimi dovtipi nasmejali za celo leto vnaprej. 

Ko si izpostavljen takšnim fizičnim naporom, je potrebno paziti na prehrano, jesti je potrebno predvsem ogljikove hidrate, zato sem vsak dan (tudi dvakrat na dan) jedel takšne in drugačne testenine (še dobro, da jih zelo rad jem oz. sem jih jedel). Makaroni nekaj časa ne bodo na mojem jedilniku. Namen humanitarne akcije je bil zbiranje denarja za nakup invalidskega vozička za deklico, ki boleha za neozdravljivo mišično boleznijo. Zbrali smo približno petino potrebnega denarja – hvala vsem donatorjem (še posebej vsem posameznikom).

Kako dobro poznate Prekmurje? Dovolj dobro, da lahko rečete, da tam živijo dobri ljudje? Dovolj dobro, da lahko rečete, da je pokrajina čudovita? Slednje prav gotovo drži; rumena barva oljčne repice, zeleni travniki, zeleni gozdovi, rjava zemlja, pšenica, ječmen, gorički hribi, in trte na njihovih pobočjih … prizor, ki se ga ne bi sramoval noben raj, katerega koli že boga. O tistem prvem pa nisem prav preveč prepričan, o dobrih ljudeh namreč. Po večini s(m)o najbrž kar v redu; (že tudi vsiljivo) gostoljubni, prijazni, nekoliko zadržani in skromni, preprosti … Najdejo pa se tudi taki, zaradi katerih me je sram, da sem Prekmurec. Danes, ko sem gonil kolo skozi pokrajino, sem videl dva kola zapičena v njivo in z obeh kolov sta, privezani na vrvico, viseli mrtvi vrani. Po logiki bedaka, ki je to storil, bi naj bil prizor v opozorilo vranam (in drugim pticam), da naj se ogibajo njegove njive (vsaj tako sem si sam to interpretiral). Kar sem videl, je v meni sprožilo bes, ki ga sedaj sproščam s tem pisanjem. Ne morem verjeti, da je nekdo sposoben česa takega. Toliko o dobrih ljudeh v Prekmurju. O privezanih psih na prekratkih verigah pa raje ne bi, to sem vzel v zakup.

Prizor je možno videti na cesti Beltinci – Gornja Bistrica.

Moram zapisati, ker je valentinovo;

Tišina – razpeta med srečo in žalostjo-,

 nekje vmes je tema,

s prsti drsim čez sliko,

lovim šum spomina;

tebe, ki obožujem te.

S teboj želim ustvariti nov dan,

čez nebesni svod potegniti sonce,

risati oblake in metati zvezde na nebo.

S teboj želim pisati pravljice,

za otroke, kot sva ti in (malo manj) jaz.

Ljubiti,

ti šepetati: rad te imam.

V izdihu, ki loči temo od tišine,

se oprem na trenutek,

misli, lahke kot senca poljuba na ustnicah,

zatikajo se v veter in odhajajo,

čustva zgostijo v dve besedi:

pogrešam jo.

Kolikšen delež zavzema, pri uspehu moškega pri ženskah, avto ugledne znamke?

Oziroma, kaj mora storiti moški, da ga ženska, ki mu je všeč, sploh opazi?

Primeri iz prakse:

po kriterijih, ki nam jih vsiljujejo mediji, je moj prijatelj uspešen moški; ima visoko izobrazbo, nadpovprečno plačo, dobro zgleda, ima stanovanje, ampak ženske pa nima, pravzaprav ga ženske niti ne opazijo, kakšna se celo brez besed obrne vstran, če jo ogovori.  Prijatelju bi očital premalo agresivnosti, preveč uglajenega obnašanja, preveč premišljenih besed, zadržano pozo. Po izkušnjah sodeč, imajo nastopači dosti več uspeha pri ženskah, tudi tisti, ki brez zadržkov položijo šapo na žensko rit, pa tisti, ki so v središču finančnega, političnega, glasbenega in medijskega (to pa itak) dogajanja. Da smo na jasnem, pišem o ženskah, ki so recimo lepega videza. No, nisem omenil, da prijatelj vozi avto, ki je vreden približno toliko kot specialka (kolo) srednjega razreda. Imam pa še enega prijatelja, ta ima enak problem, pač ne ve, kaj mora storiti, da bi ga ženske opazile. Sicer vozi audija, je tudi v središču finančnega dogajanja, samo … Očital bi mu preveč uglajeno obnašanje, izbrane besede, zadržanost, skromnost (skratka, kmečke vrednote). Tretji prijatelj ima magisterij, ima denar, je razgledan; ženske pa nima, pa tudi kar ima v garaži, ni omembe vredno. On se ne da, preprosto ne vidi razloga, zakaj bi si naj omislil avto, ki pali. Pa si ga boš moral, omisliti namreč – če boš hotel ladjico potopiti -, se je pridušal kolega  pri šanku.

Avto sam po sebi ni pomemben, pomembna je njegova simbolna vrednost; posredno (skorajda eksplicitno) predstavlja namreč uspeh (po družbenih kriterijih), denar na transakcijskem računu, zavist pri sosedih …

Kar se pa uspešnosti po družbenih kriterijih tiče, pa samo to:  po omenjenih kriterijih sem uspešen moški (imam dobro službo, diplomo, v ogledalu kar dobro zgledam, stanovanje, manjkata mi samo par-milijonski avto in lepa ženska). Moj sošolec iz osnovne šole je šofer poštarskega kamiona, ima podpovprečno žensko, dva otroka in hišo na vasi. Stavim, da je srečnejši od mene.